pesniška zbirka

Spomini za sproti in na zalogo v Ko izgine svetu

     Nikamor se ne premakne, založen v kamnitem zidu. Vsakič, ko ga pogledam, se nasmehnem in se zraven počutim kot opazovalka nekega drugega, meni neznanega časa in prostora. Zakaj sem ga poimenovala čevljarček, ne vem. Nekaj v njegovi drži me je spominjalo nanj. V okviru okna, sključen nad svojim delom in zadovoljen.

     Pogosto iščem podobe. Ali podobe najdejo mene. Na dvorišču imam celo zbirko likov. Poleg srečnega čevljarčka v zidu so v razpokah tlaka še otožni Kitajček, ki sedi na stranišču, razvratni policaj, ki eno debelo babo objema in drugo ščiplje v rit, Ostržek, ara in norec, ki objestno kaže jezik. V koprskem gledališču, na majhnem notranjem dvorišču, kamor sem rada zahajala med predstavami, med enim in drugim pohodom na oder, je bila v starem ometu ena mojih najljubših „nevidnih“ podob. Grbavi piskač.

     Ko so napovedali prenovo gledališča, sem se šla od njega poslovit kot od starega prijatelja. Notranjega dvorišča ni več, stari zid je postal lepa nova stena in grbavi piskač živi samo še v mojem spominu. Ne vem, ali ga je še kdo drug videl. Mogoče ga je, ampak o takih stvareh ponavadi ne govorimo.

Ne prilagam fotografije svojih starih prijateljev iz kamnov v zidu, iz razpok v tlaku ali oluščenih zaplat ometov. Prilagam fotografijo tal na hribčku sredi Štanjela, ki ponuja obilo zgodb.  V sliki lahko najdeš vraga in pol. Ali nič. Ali tisto, kar hočeš. Smešno, lepo, grozljivo …

dav
Tla na vrhu Štanjela – Matimatimati

Življenje je vznemirljivo

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s