Blog

pesniška zbirka

ATOMI POMLADI, LJUBEZNI IN LEPOTE

Laboda na vodi v soncu pomladi sta jo sprožila. Pesem,

Ujela sem jo.

Lahko je tudi ne bi.

Mogoče so pesmi kot fosili časa trenutka v vitrini spomina.

Ko globoko zajamem sapo
Ko izgine svet, Matimatimati

 

Advertisements
pesniška zbirka

PLES TELESA V SOZVOČJU DUHA

Zdravilne moči plesa sem se prvič zavedela na solunskem pomolu pred slabimi šestimi leti, ko me je tri mesece po operativni odstranitvi debelega črevesja zvil izjemno boleč krč. Bolečina, nekoč tako znana, me je našla nepripravljeno. Prepričana sem bila, da sem jo za vedno izbrisala iz telesa in iz spomina. Preplašila me je. Poskušala sem jo umiriti z dihanjem. Sredi beline žgočega kamna pomola sem se ulegla na klop senčnega otoka čudežnega drevesa – je še kje na svetu pomol z drevesom? -, a vse dihanje mojega preplašenega notranjega sveta ni ukrotilo bolečine. V obupu sem se ji že skoraj predala, ko me je popadel bes. Najčistejši, najsvetlejši, najlepši bes mojega življenja.

Vzravnala sem se, telo se mi je sede na klopi napelo in bes je pognal mojo življenjsko silo v pogon. Bose noge so se razkoračene trdno zasidrale v belino kamna, štrene dolgih las so mi padale čez ramena in razporek dolge črne obleke je spustil na svobodo belino moje desne noge. Svečenica.

Ne da bi se dobro zavedala, kaj delam, sem z gibi sledila navodilom telesa. Sprva sede, nato stoje. Vmes me je za hip prešinila misel, kaj si bodo mislili ljudje, a sem jo kot bojevnica na pohodu z enim zamahom odbila, da je odletela med iztrebke solunskih galebov, in plesala. Bojevnica.

Bes mi je pomagal, da sem izbrisala predsodke, strahove, bojazni. Zvesto sem sledila telesu v neopisljivo lepoto zavedanja združitve. O krčih ni bilo več ne duha ne sluha. Zdravilka.

Prvič sem začutila, kolikšna moč se skriva v nas. Kot bi se na novo rodila. Mati.

****

Bes in jeza sta včasih odlična zagonska sila. A moramo ju imeti na povodcu in jima ne smemo dopustiti, da nas vodita. Naj se sliši še tako osladno, še predvsem v času, ko tako radi zlorabljamo pojme, ljubezen je edina sila, ki gradi. Ljubezen je edina sila, ki ne le prežene strah, ampak ga preobrazi.

In srce je dihalo
Pesem je nastala med treningom z Goranom Bogdanovskim pri Fičo Baletu, ko sem skušala opisati občutek med vajo – Matimatimati, Ko izgine svet

 

Ples telesa v sozvočju duha
Matimatimati – Ko izgine svet
Ko ugasnejo luči
Ta pesem je nastala po treningu Fičo Baleta z Goranom Bogdanovskim – Matimatimati, Ko izgine svet
pesniška zbirka

Spomini za sproti in na zalogo v Ko izgine svetu

     Nikamor se ne premakne, založen v kamnitem zidu. Vsakič, ko ga pogledam, se nasmehnem in se zraven počutim kot opazovalka nekega drugega, meni neznanega časa in prostora. Zakaj sem ga poimenovala čevljarček, ne vem. Nekaj v njegovi drži me je spominjalo nanj. V okviru okna, sključen nad svojim delom in zadovoljen.

     Pogosto iščem podobe. Ali podobe najdejo mene. Na dvorišču imam celo zbirko likov. Poleg srečnega čevljarčka v zidu so v razpokah tlaka še otožni Kitajček, ki sedi na stranišču, razvratni policaj, ki eno debelo babo objema in drugo ščiplje v rit, Ostržek, ara in norec, ki objestno kaže jezik. V koprskem gledališču, na majhnem notranjem dvorišču, kamor sem rada zahajala med predstavami, med enim in drugim pohodom na oder, je bila v starem ometu ena mojih najljubših „nevidnih“ podob. Grbavi piskač.

     Ko so napovedali prenovo gledališča, sem se šla od njega poslovit kot od starega prijatelja. Notranjega dvorišča ni več, stari zid je postal lepa nova stena in grbavi piskač živi samo še v mojem spominu. Ne vem, ali ga je še kdo drug videl. Mogoče ga je, ampak o takih stvareh ponavadi ne govorimo.

Ne prilagam fotografije svojih starih prijateljev iz kamnov v zidu, iz razpok v tlaku ali oluščenih zaplat ometov. Prilagam fotografijo tal na hribčku sredi Štanjela, ki ponuja obilo zgodb.  V sliki lahko najdeš vraga in pol. Ali nič. Ali tisto, kar hočeš. Smešno, lepo, grozljivo …

dav
Tla na vrhu Štanjela – Matimatimati

Življenje je vznemirljivo

pesniška zbirka, videoknjiga

KO IZGINE SVET V GORIŠKIH BRDIH

Vsakič, ko se vozim po Goriških Brdih, se mi zazdi, da sem na Divjem zahodu in da se pred mano odpira svet neslutenih možnosti. Samo še konja dobim in zajaham v sončni zahod med trte. S flaško dobrega vinca v popotni torbi.  Odjavna špica filma v glavi najavlja začetek. Začetek potovanja skozi nabrane okruške lepote.

KO IZGINE SVET - fsf2

 

 

V Briški hiši v Šmartnem. Videoknjiga Ko izgine svet. Na Festivalu Sanje.

Sobota, 30.6., ob 11.30

Nedelja, 1. 7., ob 12.00

Odpotuj v svoje svetove in si izriši svoj zemljevid duha.

http://festival.sanje.si/dogodki/matimatimati-ko-izgine-svet/

 

 

 

pesniška zbirka

NA PIJAČI S ČUDEŽEM IN KNJIGO KO IZGINE SVET

V vročini poletnega popoldneva, ko te življenje nenadejano pahne v nekajurne počitnice na morju, pijem čudež iz krikov galebov in bleščečega morja, iz pohajkovanja po kamnitih ulicah in srečevanja ljudi, ki jih že zelo dolgo nisem srečala, iz plavanja v morju in sušenja telesa na razgretih kamnih. Pijem čudež sebe, izvite iz primeža časa.

Da pa bo žeja res potešena – čudež je čudež, žeja je pa žeja – zvrnem zraven še odličen zvarek iz matche.

dav
Ko izgine svet, Matimatimati – S čudežem in zelenim zvarkom na morju.

 

Tu in tam